Stanislav Milutinović je Srb, ki že dobra štiri desetletja živi v Mariboru. Svojo boksarsko pot je začel v Kosovski Mitrovici in kasneje v Kragujevcu, ki velja za izjemno pomembno boksarsko središče v Srbiji, kjer je dom znamenite tovarne Crvena Zastava in Boksarskega kluba Radnički. Ljubezen ga je pripeljala v Maribor, kjer se je najprej zaposlil v Metalni, kasneje pa se je odločil za družino in samostojno poslovno pot, ki jo je dopolnjeval z uspešnim treniranjem boksa. V ŽBK Maribor so bili njegovi varovanci Igor Rašić, Vlatko Nikolov, Senad Durović, Mitja Štruc, Dušan Rakuš, Dejan Zavec,… Slovenski boks je danes bolje organiziran zaradi garačev in entuziastov v slovenskih klubih, ki imajo dobro osnovo, dovolj znanja in izkušenj za nove izzive, kot bo v prihodnje Regionalna klubska boksarske liga. Izjemno zanimiv projekt, ki pa se ga je potrebno lotiti pragmatično, saj nikoli ne vemo kaj je v ozadju.
Stane, verjetno ste zelo veseli, da se v svetu boksa na novo vzpostavlja liga, ki daje dober občutek, da se ponovno vzpostavlja povezava s celotnim ozemljem nekdanje Jugoslavije, ki si želi dati boksu z bogato tradicijo nov zagon?
»Vsekakor je to pomembno za boks in za šport na splošno, da presegamo nacionalne okvirje. V boksu ni meja. Ljudje si želijo tovrstnih spektaklov, prav tako pa tudi medijske hiše, ki dobijo izjemno zanimivo vsebino. Potrebna bo velika mera razumevanja in komunikacije, saj smo vsi v boksu polni temperamenta. Projekta se je treba lotiti na pravi način, vendar pa so tukaj še druge tekmovalne zadeve. Liga naj promovira boksarje, vzgojene na področju bivše Jugoslavije in ne uvožene boksarje iz tujine z dolgim boksarskim stažem in z izkušnjami, ki bi se izživljali na naši boksarski prihodnosti. Previdnost pri načrtovanju skupnih pravil in pogojev ni nikoli odveč. Čas bo pokazal smiselnost, kljub temu pa verjamem, da imajo vsi deležniki iskrene namene. Na področju nekdanje Jugoslavije nikoli ne bomo največji, lahko pa smo najboljši v določenih kategorijah.«
Kako je izgledala vaša aktivna boksarska pot v ringu v Srbiji in v Sloveniji?
»Sam sem svojo boksarsko pot začel dokaj pozno pri šestnajstih letih v Kosovski Mitrovici, kjer smo trenirali in sparirali brez tekmovalnih izzivov v takratnem društvu Partizan. Po dveh letih sem poiskal nov izziv in se odpravil v Boksarski klub Radnički iz Kragujevca, kjer sem se kot strojni tehnik tudi zaposlil v Zastavi. Kasneje sem v naredil še Strojno fakulteto v Mariboru in Športno Fakulteto v Novem Sadu. Po dveh letih trdega dela in vztrajnosti sem se prebil v ekipo, ko sem imel 21 let, ki je tekmovala v prvi jugoslovanski ligi. Streznitev je prišla hitro in komaj v sedmem dvoboju sem okusil slast zmage. Prvi dvoboj sem imel kot senior začetnik s Srbom Labudovićem, ki je bil takrat tretji boksar sveta. Po prvem porazu mi je bilo težko, vendar sem bil zelo srečen. V boksu je potrebno iti skozi boksarsko abecedo, ki pa je sam nisem dal skozi in ta manjko je bil viden. Določene gibe in vaje si se sposoben naučiti le enkrat v življenju in če te življenje prehiti, se zavedaš, da ti kakšna boksarska prvina tudi manjka. Na treningu sem bil videti dobro, v ringu pa sem boksal z borci, ki so imeli po 150 borb, jaz pa 20. Zato je pomembno, da pravočasno najdemo potencialne boksarje v otroških letih, ki jih vzgojimo v prave borce. Moj največji uspeh je bil, ko sem bil prvak Srbije v peresni kategoriji, največje moje tekmovanje pa je bilo državno prvenstvo Jugoslavije. Sledilo je obdobje služenja vojaškega roka in treninga pri Slaviji v Banja Luki. Vendar tam sem bil vojak in ne kot boksar, kar se je kasneje spet odražalo, da so mi manjkali dvoboji. Zanimivi so bili dvoboji na Državnem prvenstvu Jugoslavije za posameznike, ko smo državni prvaki predstavljali republiko Srbijo ali kasneje tudi Slovenijo in smo boksali proti reprezentantom tedanje Jugoslavije. Po navadi je tekmovalo šest republiških ekip in dve reprezentančni. Enkrat sem boksal z reprezentantom naše države in na koncu sem kljub porazu bil vesel tudi zanj, saj sem navijal tudi za Jugoslavijo. smeh To seveda ni opravičilo, vendar to so dejstva, dvoboji so tista aktivnost, kjer rastemo in nabiramo izkušnje. Sem zelo realen človek, kljub vsemu sem zelo ponosen na življenjske lekcije preko boksa. Sam v šali povem, da sem bil druga liga jugo boksa, ker žal nisem imel priložnosti boksat na nivoju Puzovića, Parlova, Kačarja,… in številnih odličnih boksarjev in prejemnikov kolajn na mednarodnih tekmovanji iz bivših republik skupne Jugoslavije.«
Sledila je zanimiva in dinamična trenerska pot v ŽBK Maribor, postali ste tudi selektor slovenske reprezentance. Kakšni so spomini na to obdobje?
Nekega dne sem se odpravljal poslovno na Nizozemsko in kupil dnevnik Večer, kjer je bila reklama za boksarski dvoboj na Ptuju med Ptujem in Mariborom. To je bil ključni trenutek, kjer sem prvič videl boksati Dejana Zavca z Igorjem Rašićem. Tam sem srečal svoje boksarske kolege in takrat sem dobil ponudbo iz ŽBK, da bi se tudi sam bolj angažiral v štajerski prestolnici. Takoj naslednje leto je prišel decembra v Maribor Ivan Pučko z dvema boksarjema s Ptuja, za katera je želel, da jih vzamem pod svoje okrilje. Ivana sem zelo spoštoval, vedel pa sem, kaj sem pridobil z Dejanom Zavcem in Dušanom Rakušem. Tukaj sem videl velik izziv in tudi sam sem se trudil, da sem pridobil sponzorska sredstva za mojo ekipo. Delali smo čudeže pri pridobivanju sredstev, ki pa so bili nujno potrebni za razvoj. V ekipi so bili Igor Rašić, Vlatko Nikolov, Dušan Rakuš in Dejan Zavec. Skupaj z njimi smo se izobraževali in kasneje skupaj obiskovali Višjo šolo za boksarske trenerje v Novem Sadu, kjer je sledila tudi fakulteta. Predavali so nam ključni profesorji, saj je novosadska fakulteta izjemno napredna na športnem področju. Kar pa je najvažneje, pa je to, da smo s tem naredil preskok v miselnosti in večina teh udeležencev je danes uspešnih boksarskih trenerjev s svojimi klubi. Izjemno sem ponosen na to, saj sem na nek način omogočil njim in tudi sebi vpogled v novo dimenzijo boksa, ki pa jo moji fantje sedaj s pridom prenašajo na nove generacije. Ne ponavljajo več svojih napak, vendar delajo strukturirano v pravo smer. V rednem kontaktu sem z vsemi nekdanjimi boksarji in se veselim vsakega njihovega uspeha, kot da je moj. Vlatku Nikolovu želim vse dobro na selektorski poziciji. Čaka ga zahtevno delo, vendar verjamem, da bo zgradil pravo ekipo, ki bo predstavljala slovenski boks doma in v tujini. Slovenija ima potencial in dobro dela. Potrebujemo še več medijske, sponzorske podpore, več svojih licenciranih sodnikov in pomembno je tudi, da smo močni na klubskem, tekmovalnem ter funkcionarskem nivoju. Logistika v boksu je pika na i. Potrebno je biti del sistema, ko se mešajo karte. Potrebujemo ljudi na visokih nivojih, ker zaradi tega smo deležni informacij, ki so eksistenčno potrebne.«
Pri vaših nekdanjih varovancih se začuti izjemna hvaležnost za delo z njimi. Bili ste jim trener, zaupnik, psiholog in tudi selektor v slovenski reprezentanci… Znali ste jim prisluhniti, motivirali ste jih, da so zraven boksa našli pomen tudi v drugih življenjsko pomembnih zadevah.
»Moji fantje vedo, da se lahko vedno obrnejo name in na mojo družino. Izjemno lepo je obiskati boksarske spektakle z njimi in mojimi poslovnimi partnerji. Radi se družimo, vedno znova pa nas pot ponese v prihodnost boksa v Sloveniji. Vsi so izjemni garači v privatnem in poslovnem življenju. Lepo je obujati spomine na Sarajevo, nemški Halle, angleški Liverpool, Sredozemske igre,… Pogosto smo bili skupaj na pripravah na Rogli, ogromno smo potovali, zmagovali in tudi izgubljali. Nikoli ne bom pozabil dvoboja s Hrvati v Ljubljani, kjer smo premagali favorizirane domačine s 5:4. Vse zmage so bile predčasno zaključene, ker drugače bi bil rezultat drugačen. Bilo je ogromno pretečenega znoja, bile so solze sreče. Verjamem, da se bo njihova pozitivna energija prenašala še dolgo na nove generacije slovenskega boksa.«
“Stane si zasluži vse najboljše! Z Ivanom Pučkom sem končal osnovno in srednjo šolo, s Stanetom pa sem diplomiral na fakulteti ter dozorel v športu in življenju!” – Dejan Zavec
