info@boksarskazveza.si

‘Vedno je prostor za izboljšave, ne glede na to,
koliko časa si že v boksarskem poslu.’

— Oscar De La Hoya

Odstop Damjana Habjanca z mesta predsednika Boksarske zveze Slovenije

Pred dnevi nas je presenetila novica o odstopu Damjana Habjanca z mesta predsednika Boksarske zveze Slovenije zaradi nestrinjanja ter groženj s strani ljudi s sveta slovenskega boksa. V zadnjem obdobju je sicer na BZS zavel nov veter in videti je bilo, da se bo nacionalna zveza s pomočjo AIBE in novih sponzorjev strokovno vzpostavila na višjem nivoju. O trenutni situaciji v svetu amaterskega boksa smo govorili z Dejanom Zavcem, ki bo do Skupščine BZS, predvidoma 25.8., prevzel operativne aktivnosti, saj BZS čaka nov razpis za mesto predsednika. Kljub vsemu pa ostaja optimističen glede razvoja slovenskega boksa.

 

Verjetno je tudi vas presenetila novica sedaj že bivšega predsednika BZS, Damjana Habjanca?

Seveda, zelo mi je žal za nastalo situacijo. Damjan Habjanec je bil edini ali eden redkih, ki je bil pripravljen ter sposoben Boksarsko zvezo Slovenije popeljati na najvišjo raven. Zelo sem mu hvaležen, da je bil pripravljen sprejeti to pomembno funkcijo. Zaradi aktivnega delovanja predsednika v minulem obdobju imamo prvič v zgodovini boksa in zveze v Sloveniji zagotovljen željen proračun.  Glede na minulo situacijo pa lahko povem, da bodo grožnje ljudem v zvezi nedopustne in bodo vedno sankcionirane!!! Mi vsi smo športniki in mi vsi smo zveza. Prosim vas, naj nihče ne dopusti, da boks postane primitivna disciplina. Verjamem v nas, da zmoremo. Želim, da boks ostane spoštovan, organiziran in povezovalen šport, ki nam je vsem v ponos.

Kaj menite je bil povod za takšno odločitev predsednika Habjanca?

Lahkotno je mišljenje ljudi, da ima Damjan Habjanec neko korist od zveze. Ljudje v svetu boksa si zamišljajo, da je zveza rešitev za njegovo podjetje. Vedno znova tudi poudarjajo, da BZS ni podjetje. Zveza res ni podjetje, zveza je kot multidisciplinarno podjetje, kjer delaš in sodeluješ s številnimi ljudmi, organizacijami, klubi, inštitucijami, … Ko si v zvezi enostavno vsi klubi od tebe vedno nekaj hočejo, nihče pa se ne vpraša, kaj lahko sam ali kot klub naredim za zvezo, da ti bo zveza dolgoročno tudi lahko nekaj dajala. Ljudje vsekakor v boksarskih klubih puščajo sled za svoj trud in čas in energijo… Delavec lahko naredi tako dober izdelek, ki se mu ljudje čudijo. Pomembno pa je, da se na koncu omenjen izdelek tudi proda. V kolikor ga ne prodamo, nikomur ni mar za njega. Damjana poznam zelo dobro in imava zelo dobre in zdrave relacije, hkrati pa še vedno vztrajam pri tem, da je BZS imela daleč najbolj sposobnega predsednika kateri je imel vizijo za zvezo in klube, da dobijo kar si zaslužijo na podlagi garanja iz minulih let. Sedaj pa  je tik pred poplačilom za zasluge iz prejšnjih let prišlo do situacije, da so si nekateri  sami sebi zadali strel v koleno. Dokler bodo streljali sami sebe v koleno, bodo s tem kazali svoj nivo razmišljanja. Uspeha žal na tak način ne gradijo zavestno, temveč ga rušijo. To pa je zato, ker se ukvarjajo samo s svojim peskovnikom, zunanjih pa sploh ne vidijo. Zavedam se, da so vsi entuziasti, vsi si želijo dobrega rezultata in uspeha, nisem pa prepričan, da naredijo še kaj drugo kot to, da gredo na trening. Najbolj žalostno mi je to, ko mi določeni pravijo, da mogoče pa bo imel moj boksar srečo, mogoče se bo kdo od nasprotnikov poškodoval, mogoče jih ne bo toliko v kategoriji,… To žal pove nivo njihovega razmišljanja, delovanja in dejanj. Od slabih 200 držav na svetu, se jih z boksom ukvarja minimalno 180 in vsi bi radi bili najboljši. Vse te države si želijo razvoja in uspeha, mi pa dandanes še govorimo o sreči. Zunaj se tudi zavedajo, da v kolikor želijo nekaj imeti, morajo za to tudi nekaj dati. Pri nas pa velja, da v kolikor želiš nekaj imeti, se moraš nekomu smiliti. To zagotovo ni prava pot. Niti pod razno nebi želel izpostavljati sebe, Armanda Krajnca ali boksarjev, ki so tudi odšli v tujino. Če hočeš nekaj več, moraš pogledati preko ograje, moraš biti drzen in se ne smeš bati neuspeha. Neuspeh je, če nič od tega ne narediš, pričakuješ pa uspeh. Po drugi strani pa zavidaš tistemu, ki je tvegal in dal svoj maksimum za svoj željeni cilj. Samo s takim mišljenjem se uspe in s takim razmišljanjem deluje svet. To pozitivno in realno perspektivo smo z Damjanom Habjancem do sedaj imeli. Prvič smo tudi pridobili sponzorje, ki niso z nami, ker imamo najboljšo in najbolj pomembno zvezo, imamo najboljše boksarje, trenerje in klube, temveč zato, ker se je nekdo zavzel za nas in ima rad boks kot šport. Zavedajmo se, da je zveza kot takšna organizacija del nekega homogenega športnega ekosistema. Danes je šport posel in posel je šport. Marsikdo se ne zaveda, da človek vlagal svoj prosti čas v vodenje takšne organizacije za družbeno korist, zraven zelo uspešnega vodenja svojega podjetja. Takšnih oseb danes ne obstaja veliko in Damjan je zagotovo bil eden izmed njih. Mi imamo srečo, da ima on boks izjemno rad, zanj bi lahko rekel, da ga že skoraj obožuje. Rad vidi bistvo boksa, ne pa nesmisel. Vse kar je v življenju ustvaril ni bilo niti v najmanjši povezavi z boksom. On ima stik z boksom zadnjih nekaj let preko treningov boksa in sedaj preko BZS. Vodenja zveze se je lotil generalno, temeljito, preudarno in varno. Vedno pa so na drugi strani ljudje, ki vse to vidijo drugače, kar pa seveda tudi ni narobe. Vsi ti načrti, ki jih poslušamo že trideset let, niso prinesli nekega odmevnega rezultata na mednarodnem nivoju, ki bi prinašal mir in blagostanje v družbi v kateri živimo. V poslu in v športu je podobno, v kolikor ne prestopimo meje in si dovolimo nekaj več, potem tudi ni rezultata.

Škoda, da posamezniki niso dovolili predsedniku Habjancu, da sploh dokaže kdo je in česa je sposoben kot predsednik Boksarske zveze Slovenije.

Jaz trdim, da je pri nas še vedno prisotno veliko zavisti in neznanja. Zavisti in nezrelega obnašanja je bilo dovolj, čas je da dozorimo. Jaz verjamem, da se nam bo ponovno zgodil Robert Kramberger, Gordan Ceder,… in bo amaterski boks ponovno zrasel v očeh ljudi. Toliko kvalitetnih oseb kot jih imamo sedaj v boksarski kombinaciji z Damjanom Habjancem, Markom Petričem, Istvanom Kovacsem in celotno združeno ekipo Regionalne boksarske lige iz bivših držav Jugoslavije nismo imeli nikoli. To so ljudje in ekipa, ki nam lahko prinaša atomsko možnost razvoja v Sloveniji in Regiji v naslednjih petih do desetih letih. Vsi se moramo zavedati, da potrebujemo izobraževanje, kvalitetne sodnike, trenerje, urejene klube, finance,… in predvsem globok pogled v sebe, da bomo lahko razumeli tudi druge. Dandanes tudi v športu velja, da v kolikor si sam, si nihče. Na drugi strani pa imamo veliko perspektivnega kadra in čuti se porast priljubljenosti boksa, ki je skoraj že na nivoju zavidanja. Tudi svetovni razvoj boksa gre naprej, sicer bolj počasi, vendar se spreminja v pravo smer. Veliko lažje bi nam bilo, če bi gledali vsi enako na določeno pot.

Koliko se še vidite v svojem delovanju na področju amaterskega boksa?

Zavedam se, da je amaterizem osnova za zdrav profesionalizem. Oboje pa je zelo povezano. Kot temelj od hiše in streha. Ne moreš postati dober profesionalec brez konkretne amaterske kariere, ker potrebuješ izkušnje, katerih ti nihče ne more dati. V boksu je potrebno doživeti vse in v kolikor je meni uspelo, ki nisem imel denarja, da bi si kupil rezultat, nisem imel ljudi, ki so vplivni v svetu boksa, da bi mi lahko to podarili, lahko uspe marsikdo.  Prestopil sem meje mišljenja in dejanj, poguma in cone udobja. Nikoli nisem iskal sreče, da bom postal svetovni prvak, da nasprotnika ne bo v ring zaradi pomanjkanja boksarjev v kategoriji ali da si bo na treningu zlomil roko. Dokler ne bomo v Sloveniji gledali istega boksa in ga nato prenašali v dvorano, ne bo napredka. Gledamo boks na nivoju OI ali SP in vidimo strahovit napredek. Potem pa  gremo v dvorano in treniramo kot smo trenirali pred tridesetimi leti. Družimo se s slabšimi ali sebi enakimi in ne z boljšimi. V kolikor hočemo napredek se moramo družiti z boljšimi. Za uspeh v boksu je pomembno, da se družiš z boljšimi od sebe, da lahko dosežemo njih in komaj takrat postanemo dobri tudi sami. Da bomo pa najboljši, pa moramo vztrajati veliko časa. Želeli bi iti na olimpijske igre, delali pa bi kot do sedaj… V kolikor se bomo družili s prvaki, bomo prvaki, drugače pa bomo ostali drugorazredni. Lahko bomo prvi na vasi, bomo pa žal zadnji v mestu. Dokler ne bomo drzni in dokler ne bomo iskali stika z najboljšimi, ne bo napredka in vidnih rezultatov. Meni je največja blamaža, da ima nekdo 20 ali 30 borb in gre na SP. Pri nas jih ima še manj. Pred odhodom pa izjavi, da mi pa bomo vzeli medaljo in mi bomo šli na kvalifikacije za OI in imamo realne šanse. To pomeni, da podcenjuješ šport in to s čim se ukvarjaš. To lahko delajo zavestno ali pa na žalost ne vedo kaj govorijo. Žal je trideset borb v Sloveniji, tri na Hrvaškem in dve v Bosni premalo za naskok na evropski ali svetovni prestol. Tukaj prihaja do trenutka resnice, vse ostalo so iluzije. Boksarka zveza Slovenije je servis vsem klubom, ni pa njihov hlapec. To je velika razlika. Naši klubi se sprašujejo samo, kaj bo zveza naredila za mene. Vedno se je potrebno vprašati, kaj je nekdo naredil za njo in njen napredek. Na zvezo žal prideš samo takrat, ko je potrebno iti na veliko prvenstvo in ko rabiš denar za nastope v tujini. Ironija v Sloveniji je, da imamo v kategoriji po štiri ali pet tekmovalcev, kjer nikoli ne veš kdo bo zmagovalec. Mi pa potem govorimo o absolutno najboljšem boksarju v kategoriji. Izogibamo se domačemu tekmovanju, ker se ga sramujemo, vsi pa bi šli na tekmovanje v tujino. Velikokrat se zgodi, da v Sloveniji ne tekmujejo, gredo pa na turnirje v tujino, ker v Sloveniji nimajo motiva in imajo doma le tri ali štiri borbe. Nato si v prijateljskih državah poiščejo borce, ki so jim kos in se nato vrnejo domov kot  slavni zmagovalci. Laika, ki ne spremlja boksa lahko pretentaš. Vsak izmed nas se naj pogleda v ogledalo in si naj odgovori na vprašanje kdaj je uspel in kdaj je pretental samega sebe in tudi vse ostale. Vse nas lahko prinašaš naokrog, sam pri sebi pa boš vedel kje je resnica. Takšni ljudje v mojih očeh nimajo prihodnosti. Nihče med nami kot posameznik ne more biti zmagovalec. Vsak tekmovalec, ki doseže rezultat pod slovensko zastavo je za nas uspeh. Vsi smo naši, vsi smo Slovenci. Moti me prepričanje v smislu to je moj boksar, za vse ostale pa me pa ne zanima. Ko bomo vsi veseli za druge, bomo tudi sami začeli zmagovati. V slogi je moč in tega se je potrebno držati tudi v boksu. V vsem pa je potrebno iskati znanje, imeti moramo pogum in potrebno si je tudi priznati, da nečesa še ne vemo ali česa še nismo videli. Zadeve je potrebno preizkusiti in se prepričali o smiselnosti in napredku. To je pot in formula do končne zmage. Za vse to pa je potrebno imeti veliko poguma. Pri nas je žal veliko ljudi, ki mislijo da vedo, nočejo pa si priznati, da nihče od nas ni vseved.

Sami ste bili močno vpeti v delovanje Boksarske zveze Slovenije. Kje boste nadaljevali?

Nočem biti Don Kihot in se v BZS vidim samo toliko, kolikor bo zveza potrebovala mojo pomoč v tekmovalnem smislu. Žal je vzdušje zaradi določenih posameznikov v svetu slovenskega boksa negativno. Za dobrobit olimpijskega boksa in boksa nasploh bi si želel, da jemo vsi iz iste sklede. Vsi vemo, da tekmovalci potrebujejo tekmovanja in izkušnje. Sam bom v prihodnje deloval v profesionalnem boksu s svojim poslovnim partnerjem Zlatkom Žilarevićem s katerim imava podobne poglede in skupno vizijo. Ne bom pa v nedogled tratil svojega časa z našimi boksarskimi demagogijami, ker vem, da me že jutri čaka nekdo, ki si želi trdo delati za željeni rezultat v ringu. Sam želim delovati kot nadgradnja in ne kot konkurenca olimpijskemu boksu. Hočem pa seveda sodelovati z BZS in njenimi klubi. Le na tak način bomo postali drug drugemu zadostni in tudi dolgoročno uspešni. Enostavno si želim peljati zavestne in zrele ljudi skozi boksarsko profesionalno kariero in skozi pomemben del njihovega življenja.