info@boksarskazveza.si

‘Vedno je prostor za izboljšave, ne glede na to,
koliko časa si že v boksarskem poslu.’

— Oscar De La Hoya

Nepozabni boksarski spomini z Dejanom Zavcem za vse življenje

Tomi Jagarinec, difovec in športni vizionar, ki živi svoje poklicne sanje. Že skoraj deset let deluje kot kondicijski trener v Katarju, kjer v zadnjem obdobju vodi oddelek za razvoj moči v svetovno znani svetovni športni akademiji po imenu Aspire Academy, kjer se pripravljajo številni vrhunski športniki. Ljubitelji boksa ga poznamo  v povezavi z Dejanom Zavcem, našim boksarskim šampionom, ki je s svojo za svet boksa majhno in izbrano ekipo posegel po svetovnih zvezdah. V osnovi je bil njegov kondicijski trener, maser, psiholog, manager, vodja logistike, mediator,… na koncu pa je vedno ostal prijatelj na katerega se je lahko Dejan zanesel v ključnih trenutkih njegove izjemne boksarske kariere. Tomi, prav tako kot Dejan prihaja iz Leskovca, ki se nahaja v osrčju vinorodnih Haloz. Ravno zato v puščavski Dohi pogreša predvsem čudovito zeleno in hribovito slovensko naravo in tudi pitno vodo, ki je naša velika primerjalna prednost pred arabskim svetom.

 

Dejan Zavec in Tomi Jagarinec

 

Tomi, poznamo te kot vsestranskega športnika in kondicijskega trenerja, ki je zraven boksa največ delal v odbojki in nogometu. Sam si bil  idejni vodja priljubljene športne šole Juhuhu na Štajerskem in Dolenjskem, kjer so številni otroci spoznavali osnove koordinacije, smučanja,… Sedaj si že skoraj desetletje zaposlen v Katarju, ki se pripravlja na bližnje SP v nogometu in kjer je dom slovite Aspire Academy in športnega medicinskega centra Aspetar, kjer si prav tako bil zaposlen pri rehabilitaciji vrhunskih športnikov.

“V Aspire Academy trenutno vodim tri fitness centre in delujem kot vodja oddelka za moč in razvoj (Head of Strength & Developement) za celoten nogometni mladinski pogon Katarja. Skupaj z desetimi  kondicijskimi trenerji skrbim za telesno pripravo 180 nogometašev. Delovni pogoji so res izjemni in ni iz trte zvito, da našemu centru pravijo tudi “nogometna NASA”. Seveda pa se pri obeh z ženo Karin pojavlja želja po vrnitvi v Evropo in Slovenijo, kjer si želiva ustvariti svoj center in sicer v povezavi z Aspire Academy. Sodelujem s kolegi iz celotnega sveta, kar je veliki izziv. Ob privilegiju izmenjevanja različnih znanj in pogledov je potrebnega tudi precej usklajevanja in medsebojnega sporazumevanja, saj smo mešanica različnih svetovnih kultur. Moram priznati, da sam začetek ni bil najlažji in sem moral kot Slovenec vložiti bistveno več truda od kolegov, ki prihajajo iz držav, ki so nogometne velesile. Kakorkoli, slovensko znanje in trud preverjeno štejeta, tako da nisem več samo poslušalec 😊. Nenazadnje, od nas zahtevajo strogi profesionalizem in predanost svojemu delu. Če hočes obstati v ekipi moraš biti predan v 100%. Seveda je privilegij tudi biti viden na svetovni nogometni sceni. Tedensko gostimo športne delegacije iz celega sveta, ki jih zanima naša metodologija dela. Nenazadnje je Katar aktualni Azijski prvak, kar je za populacijo s približno 5000-imi registriranimi nogometaši res izjemno. Za vse nas zaposlene v Aspire Akademiji bo poseben mejnik prihajajoče svetovno prvenstvo. Nekaj ekip, ki se bo kvalificiralo bo v času prvenstva koristilo tudi naše terene. Upam, da tudi Slovenija 😊! Ponosen sem na svoje dosedanje delo, potrebno pa se je tudi zavedati svoje prihodnosti in minljivosti v tem poslu.

 

Kako je izgledalo začetno sodelovanje z Dejanom Zavcem, sovaščanom in tvojim velikim prijateljem s katerim sta v športnem smislu skupaj občutila športni pekel in raj.

“Dejan me je prvič kontaktiral okrog petnajst let nazaj predvsem zaradi regeneracije. Ker sem se izučil tudi izvajanja športnih masaž, me je kontaktiral po prihodu iz treningov v Nemčiji. Sam sem takrat deloval v nogometu kot kondicijski trener in maser pri Aluminiju. Po določenem času pa sva nadgradila sodelovanje še v fitnesu, kjer sva začela pri treningu moči,… Dejan je takrat že boksal pri SES Boxing in najtežje je bilo pridobiti zaupanje managerja Ulfa Steinfortha in njegove trenerske ekipe v nemškem Magdeburgu. Tudi pri Dejanu je bilo nekaj začetnega tipanja. Mogoče ravno zato, ker prihajava iz istega okolja. Potrebno je bilo veliko  prilagajanja, predvsem pa zaupanja. Ni lahko nekomu iz Leskovca dopovedati, da mu bo nekdo drugi iz Leskovca povedal kako je potrebno trenirati. Obojestranska haloška trma pa je vseeno bila potrebna, da sva šla tudi preko nesoglasij in se na koncu oba odrekala za skupen cilj.  Tako sva skupaj garala do cilja svetovnega prvaka v velterski kategoriji (do 69 kg) in nato do zaključka Dejanove nepozabne kariere. Z njegovim trenerjem Dirkom Dzemskim sva se takrat tudi en čas spoznavala, kondicijski trenerji takrat še niso bili prisotni  tako kot so danes. Na nek način sva orala ledino. To najino idejo in kompatibilnost so prepoznali tudi Nemci. Dirk je imel zaupanje vame in skupaj smo zelo dobro sodelovali. Podpiral je mojo delo in dal tudi zeleno luč za mojo vključitev v ekipo in delo s klubskimi kolegi. Skupaj z njihovo nemško disciplino in uspešnim poslovanjem ter Dejanovo nepopustljivostjo in karakterjem smo dosegli izjemen uspeh, ki je Slovenijo vpisal na svetovni boksarski zemljevid.

Uspešno si zaključil fakulteto za šport v Ljubljani. Koliko si do tistega trenutka poznal boks in kako sedaj gledaš na treninge, ki sta jih imela z Dejanom?

“Boks še vedno vidim kot dokaj zaprt šport, ki se spreminja z veliko previdnostjo. Boksarska doktrina močno temelji  na izkušnjah. Seveda to ni nujno slabo. Marsikateri športnik je danes žrtev nekritičnega razmišljanja in vpeljevanja novosti, ki pa same po sebi niso zagotovilo za uspeh. A vendar obdelovanje lastnega vrtička ni v interesu razvoja športa. Izmenjevati znanje, v ringu pa tekmovati, bi moralo biti vodilo.  Športna znanost se razvija in tisti, ki jo ignorirarjo, bodo težko sledili.  Nehote delam primerjavo med nogometom in boksom, ki pa je sama po sebi precej nesmiselna. Za nogomet  bi si upal soditi, da je na povprečni klubski ravni v precej boljši finančni kondiciji kot povprečen boksarski klub.  Vrhunski nogomet je trenutno v obdobju, kjer so strokovni štabi številčnejši od nogometnega moštva. To tudi narekuje napredek samega sporta. V boksu še vedno vidim metodologijo vzeto iz filmske industrije, iz  Hollywooda. Marsikdo opravi del treniga kot Rocky Balboa. Oblečeš si trenirko s kapuco in začneš tek na dolge proge,… Ne trdim, da to nima prostora v boksu, a vendar je potrebno razumeti če, zakaj in kdaj.  Dejan je opravil tega teka bistveno več kot bi ga sam predpisal. Ampak eno je učbenik, drugo pa športnik. Ta tek je bil Dejanova mentalna priprava. To je imel vcepljeno preko dolgoročnega razvoja. Dejan je eden izmed teh boksarjev, ki je bil navajen tega teka mimo Rance do jeza na Ptujskem jezeru v Markovcih in nazaj. On je med tekom enostavno prevetril svoje misli in nato nadaljeval s treningom v dvorani. Verjetno bi naletel na njegov negativen odziv in občutek, da mu nekaj manjka, če tega svojega rituala ne bi izvajal. Bil je osredotočen na delo in ni popuščal. Na treningu je absorbiral vse, da je prišel do maksimuma. Mene je potreboval, da sem ga zaustavljal, ker sam je imel v glavi, da brez trpljenja na treningu ne bo napredka. On je tudi po dvajsetih ponovitvah hotel nadaljevati, ker je štel le ponovitve, ki so ga bolele.  Ravno zaradi svojega karakterja, ki ga je imel, je tudi uspel. In uspel je zaradi nekih drugih življenjskih zmag, ki nimajo veze s treningom. Zmag, za katere ve samo on… Njegova trma je bila pozitivna trma, ki je prenašala velik telesni napor in visoke človeške obrate. Znal je uporabljati svoje telo v ekstremnih pogojih.«

 

 

Znano je, da je bil Dejan človek, ki je vedno znova našel čas za medije, sponzorje, prijatelje in znance. Verjamem, da si dobil tudi kak sivi las zaradi tega. Kaj so bile zadeve, ki so te najbolj presenečale med vajinim sodelovanjem?

“Tukaj pa je bila njegova negativna trma in njegov življenjski način. Včasih po treningu je enostavno želel spiti kaj drugega kot elektrolite, da je izklopil možgane. Po tehtanju pred borbo v nemškem Oranienburgu, kjer sem bil prvič z njim ob ringu je bil obvezen obrok v obliki kebaba. Njemu je bil to ključni psihološki moment, ki mu je spodbudil hormon sreče o dobrem počutju in zadovoljstvu, da je bilo vse OK na tehtanju in da se lahko mirno poda v dvoboj. Sčasoma sva tudi na prehrani naredila korak naprej, vključili smo prehranskega svetovalca Boštjana Jakšeta. Pomembno vlogo je pri prehrani odigrala njegova žena Nataša, ki je pogosto skrbela za predpisane obroke. Sam sem zaradi njega želel, da bi več časa v času priprav preživela v Nemčiji kot pa doma, saj je  bilo doma preveč obleganja že pred naslovom svetovnega prvaka, kasneje pa še dosti več. Dejan je vse to stoično prenašal, čeprav je bil pogosto izžet od treninga in številnih obveznosti. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kljub vsem bolečinam je oddelal vse na in ob ringu. Samo zamislite si, da bi Dejan odpovedal borbo z Jackiewiczem v razprodanih Stožicah zaradi poškodbe komolca? On si tega nikoli ne bi mogel odpustiti! Ravno zaradi vsega tega še danes uživa visoko spoštovanje slovenske javnosti in sveta boksa. Vsi vemo, da je pozno začel z boksom, prepozno je odšel v tujino in tudi v Nemčiji ni imel pogojev kot jih imajo borci v ZDA. Kljub vsemu je z dobrim vodenjem v profesionalnem boksu, kjer moram podati kompliment Ulfu Steinforthu in trenerju Dirku Dzemskemu, ki sta z ekipo dosegel skoraj nedosegljivo. Dejanova dominacija v smislu fizične priprave, močnega karakterja in samozavesti so ga popeljali v sam svetovni boksarski vrh.”

Kako so potekale vajine priprave na boksarske dvoboje?

Sam nisem prihajal iz boksarskih vod in sem se največ naučil od Dejana tokom samih priprav. Skupaj sva rastla in pridobivala izkušnje iz prakse. Mogoče je bilo to dobro, ker sem bil skromen in nisem pretirano trmaril, ker bi lahko bile strani drugačne. Naj omenim, da sem bil sam med drugim tudi slovenski podprvak v boksu pod taktirko Ivana Pučka in noro idejo Dejana Zavca. V ringu sem »solidno« pariral Borutu Slapniku, Pohorskemu Tysonu kot so ga klicali njegovi privrženci v težki kategoriji (do 91 kg), ki je na koncu tudi slavil. (smeh)

Agresivno spreminjanje ustaljenih konceptov treninga nikoli ni bilo dobro… Sproti smo dodajali in odvzemali… Sam sem najprej vse preizkušal v praksi in zelo hitro začutil prvi osebni vrhunec na poklicni poti. Po navadi je v našem svetu kondicijskih trenerjev najprej teorija, pri meni je bilo obratno. Višji kot je rejting borbe, boljša je organizacija na sam dvoboj. Vedno smo imeli 3-4 mesece časa za dobro pripravo za kar je skrbel Ulf Steinforth, ki nas je pametno vodil četudi smo imeli včasih različne poglede. Športniki včasih določenih stvari ne razumejo isto kot njegovi nadrejeni. Prva dva meseca smo imeli generalni trening, sledilo je stopnjevanje in specialni treningi. Zadnji trije tedni pa samo še boks in finese za dviganje forme. Vedno znova se v boksu pojavlja konflikt s telesno težo pred tehtanjem. Sicer pa je Dejan imel veliko izkušenj z izgubljanjem teže in telo si ponavljajoča se dejanja tudi zapomni. Na začetku priprav je imel po navadi okrog 75 kg, na tehtnici pa je bil že pod 69 kg. Bazične priprave so bile vedno v Sloveniji, zadnji mesec pa so bili sparingi v Nemčiji. Sparingi so bili pogosto 12 + rund. Tukaj je pomembna regeneracija, ki pa je on pogosto ni imel, saj so bile v Sloveniji na vrsti obveznosti, ki so nas tudi izčrpavale in tukaj sem tudi znal biti strog do ljudi, ki niso spoštovali našega urnika.

Dejanu poškodbe niso prizanesle. Rekel bi da tudi zato, ker je preskočil doberšnji del treninga kot mladostnik. Zvenelo bo izključujoče, ampak svetovni boksarski prvak ni bil ravno najbolj robustno izgrajen atlet.  V boks je vstopil tudi zelo pozno s komaj 16-imi leti.  K poškodbam je najbrž botroval tudi njegov način boksa.  Z močnim gardom je sicer izčrpaval nasprotnika, njegovi komolci pa so močno trpeli. V kolikor gledam svoje delo za nazaj iz svoje perspektive, so se mi dobre stvari v športu zgodile dokaj hitro… Nikoli ne bom pozabil Biloxija in Dejanove poškodbe in poraza z Bertom, ki je bila prelomna v Dejanovi karieri. Bili smo izčrpani, morda prevarani,… Sicer pa je potrebno biti v športu pripravljen na vse, na veličastne zmage in tudi zelo boleče poraze. Zavedal sem se odrekanja in da sem zaradi vstopa v vrhunski šport dal na stran Športno šolo Juhuhu,… Bi pa se še enkrat odločil enako in ničesar ne bi zamenjal za pet minut adrenalina v nabito polnih Stožicah ali Dejanovega svetovnega naslova v JAR. Nepozabni boksarski spomini, ki ostajajo za vse življenje!

 

 

Kaj lahko svetuješ mlajšim boksarskim generacijam, njihovim trenerjem in spremljevalcem na boksarski poti?

Življenjski slog. Ni vse samo trening. Potrebno je spoštovanje osnovnih principov športa. Vsekakor je nujen kvaliteten in strokovno voden trening,  nič manj pa tudi uravnotežena prehrana in izobrazba! Športnica oz. športnik mora dozoreti v širšem smislu. Na koncu je potrebno je živeti za svoje sanje, spoštovati osnovne življenjske in športne stvari na dolgi rok. Šport je pošten in trud se vedno poplača. Vedno znova pa vam bo prav prišlo znanje angleškega jezika!

———–

Dejan Zavec o prijatelju Tomiju Jagarincu

“Izjemen prijatelj in edinstven strokovnjak, Tomi Jagarinec!”

Njega opisat je, hm… (dolg razmislek) Dober, boljši in potem je Tomi! Ima izjemen občutek za razumevanja različnih stanj vrhunskega športnika, za človeka. Iz njega zna potegniti vse in še veliko več kot si sam sploh lahko zamišlja. Njegova največja prednost je v tem, da mu ni težko reči, da nečesa ne ve ali da česar ne zmore. Pri svojem delu je zelo radoveden in strokoven. Vse kar naredi, najprej tehtno premisli, vedno znova išče izzive v novih športih in spoznava različne občutke individualnega ali ekipnega športa.  V spoznavanju boksa je postal še dosti bolj dovzeten za znanje, ker je še bolje spoznaval poznavanje telesa ter delovanje človeškega uma in fizične pripravljenosti. Zagotovo sem skupaj z njim prišel do stanja, ko v vadbi nisem štel ponovitev. Štel sem samo kvalitetne ponovitve, ki jih občutimo in katere boljo in ne tiste pri katerih še uživamo. Je človek brez katerega velikokrat nebi šel v fizične ekstreme na treningu in je oseba, ki je praktično in življenjsko podkovan kar dokazuje z uspešnim delovanju v različnih športnih disciplinah. Vsepovsod kjer delal, je dodal svoj pomemben pečat. V boksu je zaenkrat dosegel najvišji viden rezultat in prepričan sem, da bi brez njega bila moja pot drugačna.