info@boksarskazveza.si

‘Vedno je prostor za izboljšave, ne glede na to,
koliko časa si že v boksarskem poslu.’

— Oscar De La Hoya

Klub, kjer se kalijo legende pod budnim očesom trenerja Duška Čavića!

Kranjski boks je tesno povezan z Duškom Čavićem, ki je Boksarski klub Kranj ustanovil že daljnega leta 1992. V Banja Luki rojeni Duško je svojo boksarsko pot začel v BK Crvena Zvezda v Beogradu leta 1970 in vztrajal vse do leta 1993, ko je prenehal z aktivnim boksom. Boksal je na amaterskem in profesionalnem nivoju. V amaterskem boksu je imel od 64 borb kar 63 zmag in en neodločen rezultat. Sledila je profesionalna kariera, kjer je imel 27 borb od tega 19 zmag, 4 poraze in štiri neodločene rezultate. Leta 1989 je postal boksarski trener in od takrat skrbi za razvoj boksa v Kranju in vsakodnevno uživa v svojem trenerskem poslanstvu na in ob ringu. Bil je trener Boksarske reprezentance Slovenije po osamosvojitvi, kjer je sodeloval s selektorjem Stanislavom Milutinovićem in našimi tedanjimi najboljšimi boksarji.
Duško ali Dule, kot ga radi kličejo prijatelji in boksarski kolegi, je boksarski entuziast in legenda boksa v Kranju in v Sloveniji. Številni ljudje poznajo njegova dolgoletna prizadevanja za razvoj boksa v športu zelo naklonjenemu mestu Kranj.
BK Kranj

Vaš klub bo v naslednjem letu praznoval 30-letnico obstoja, ki je prepleten z garaškim delom in ljubeznijo do boksa ter iskanja vedno novih boksark in boksarjev.

“V kolikor človek v življenju dela to, kar ga veseli, nič ni težko! Nikoli si v svetu boksa nisem prizadeval za kakšno funkcionarsko mesto. Jaz sem operativec in bom zraven ringa umrl, ker mene zanima izključno boks. Neverjetno uživam, ko pokažem otroku nekaj novega iz sveta boksa in to me osrečuje že skoraj 30 let. Sam sem aktiven 65-letnik, ki treniram skoraj vsak dan in želim si, da bi tudi mladina v Kranju bila bolj aktivna. Boks je težek, vendar lep šport, ni pa enostavno pridobiti novincev v klub. V svoji trenerski karieri je bilo v naših prostorih preko 1600 rekreativcev, od tega le 34 pravih boksarjev. Sam pravim, da si uradno boksar, ko v boksarskem ringu zmagaš izven meja svoje države. Celotno življenje sem posvetil boksu in družini. Ponosen sem na svojo aktivno in trenersko kariero, saj smo po osamosvojitvi Slovenije naredili opazne korake na klubskem in reprezentančnem nivoju. Želim si, da bi se v Sloveniji več vlagalo v šport, da bi funkcionarji na BZS lažje zagotavljali finančne pogoje za delo reprezentanc ter posledično tudi klubov. V mestu Kranj imamo župana Matjaža Rakovca, ki prihaja iz športnih vod in zelo dobro pozna problematiko športnih klubov in panožnih zvez. Kot nekdanji vaterpolist in sedanji župan nam je namenil elitno lokacijo 150 kvadratov velike boksarske dvorane v sklopu kranjskega Olimpijskega bazena, kjer imamo na voljo vse kar potrebujejo evropski in svetovni prvaki za proces boksarskega treninga. ”

 

 

Vaša aktivna boksarska pot je impresivna. Kako gledate na vaše boksarske čase v primerjavi s sedanjimi?

“V karieri sem imel slabih 91 borb, od tega sem jih 82 zmagal, doživel 4 poraze in 5 neodločenih rezultatov. Boksal sem za BK Crvena Zvezda,  v Sloveniji pa kar 15 let za BK Odred pri očetu slovenskega boksa, Janezu Galetu. Pot me je ponesla tudi v Švico, kjer sem profesionalno boksal v Zürichu. V bivši Jugoslaviji je bil boks izjemno priljubljen in večina klubov je imela za svojega predsednika kakšnega generala iz vrst JLA ali političnega veljaka; danes, v svetu kapitalizma, pa so drugi časi. Zelo težko je priti do sponzorskih sredstev, pomagajo občine z dotacijami po svojih zmožnostih. V klubih po Sloveniji se čuti velika mera entuziazma, ki drži boks pokonci. Pomembno je ohraniti potrpežljivost v boksu in veliko treninga. Naši boksarji trenirajo po štiri ure dnevno, za vrhunski rezultat pa je potrebno vsaj sedem let vztrajnega dela. Premalo pozornosti posvečamo najmlajšim boksarjem, saj jih prepuščamo mlajšim boksarskim trenerjem, ki so še sami otroci in nimajo izkušenj. Tukaj delamo veliko napako! To mladino bi bilo pomembno trenirati z največjimi boksarskimi strokovnjaki, da lahko v mladih letih osvojijo ključne elemente boksa, ki jih spremljajo skozi celotno boksarsko pot. Še vedno pa menim, da je biti boksar težje kot rudar v rudniku.”

 

 

V bogati klubski zgodovini imate številne uspešne boksarke in boksarje. V letu 2012 sta skupaj z Ivanom Pučkom pridobila dve trenerski zvezdici, ki vama jih priznala Svetovna boksarska zveza AIBA. Kateri so najpomembnejši trenutki v vaši trenerski karieri?

“Od nastanka kluba v Kranju sem si želel dvigniti priljubljenost tega športa in s svojimi minulimi in sedanjimi varovanci čutim, da mi to tudi uspeva. Naši boksarji imajo za sabo pet evropskih in dve svetovni prvenstvi, želja pa so še vedno olimpijske igre. V izjemnem spominu mi ostaja zgodovinski nastop Slovenije na boksarskem SP, ki je bilo v Berlinu leta 1995, ko smo imeli v ekipi boksarje kot so bili naš Sebastjan Novak, Dejan Zavec, Boštjan Kerin in Armand Krajnc. Ogromno smo potovali po državah bivše Jugoslavije, kjer smo se udeleževali turnirjev kot je Beogradski pobjednik, Hakija Turajlić,… in pogosto posegali po najvišjih mestih.

S ptujskim trenerjem Ivanom Pučkom sva bila oba zelo ponosna na podelitev dveh trenerskih zvezdic, ki jo je izvedla AIBA, saj je to na nek način dokaz za dobro in strokovno trenersko delo. Tudi po končani Fakulteti za šport sem se vedno znova moral izobraževati in spremljati svetovne trende.  V našem klubu imamo tri zelo pomembna imena, ki so zaznamovala naš kranjski boksarski klub in to so: Sebastijan Novak – Terier, ki je bil 5-kratni državni prvak, Mario Živković, 3-kratni državni prvak ter žal tragično preminuli Erduan Braimi – Panter, ki je bil kar 7-kratni državni prvak in osvajalec 28 mednarodnih medalj. Zelo sem vesel, da lahko sedaj svoje znanje prenašam na njegovega nečaka, ki ima osem let in že dve leti pridno trenira z nami. Pomembno vlogo v našem klubu ima tudi Andreja Bešter, ki je bila leta 2013 na osmem mestu svetovne boksarske lestvice. Cobra je začela trenirati leta 2003 in je leta 2005 v avstrijskem Lienzu že osvojila prvo in zgodovinsko medaljo na svetovnem pokalu. Bila je tudi prva predstavnica slovenskega boksa, ki ima še pet bronastih medalj iz svetovnih pokalov. Boksala je 78 borb in v Sloveniji nikoli ni bila premagana!

Trenutno imamo dva perspektivna boksarja, ki lahko boksata na vsakem evropskem ringu in to sta Tamara Grošelj in Aleksander Bojić. Imamo zelo dober potencial v naši mladini, ki je pravočasno začela s treningom boksa v sedmem ali osmem letu starosti. V našem klubu se bomo trudili po svojih najboljših močeh, da našo 40-člansko tekmovalno in rekreativno ekipo Boksarskega kluba Kranj iz tedna v teden navdihujemo ter predvsem strokovno in odgovorno delujemo v treningu našega najljubšega športa.”

 

Foto: Arhiv BK Kranj