info@boksarskazveza.si

“Borba se zaključi ob zvoncu zadnje runde!”

— Matevž Levstek Ali

Izziv vidim v profesionalnem boksu

Nadaljevanje petkovega pogovora z Dejanom Zavcem vezanega na trenutno stanje v Boksarski zvezi Slovenije, ki se bo v prihodnje osredotočil na svoje delovanje v profesionalnem svetu boksa katerega je na vse možne načine preizkusil v svoji bogati boksarski karieri.  Boksarski klub Dejan Zavec Boxing iz Ptuja, ki redno tekmuje pod okriljem BZS bo še vedno njegova primarna skrb, ki pa jo bo dolgoročno nadgrajeval s profesionalnim svetom boksa. Na tak način bo lahko na športni poti pomagal domačim in tujim boksarjem, ki bodo sposobni in željni prestopiti na zahtevnejši nivo boksa.

Sami ste še vedno zelo vpeti v matičnem klubu Dejan Zavec Boxing. Verjetno več ne utegnete biti prisotni na vseh treningih, saj ste še vedno izjemno zasedeni…

Res je, v klubu imamo izjemno trenersko ekipo, ki skrbi za tekmovalni del ter rekreacijo, ki je tudi na Ptuju postala nepogrešljiv del vsakdana številnih rekreativk in rekreativcev, ki so se našli v moji zgodbi boksa. Za nami je veliko uspešnih let treninga ter predvsem iskrenega prijateljstva. Sam še opravljam individualne treninge in sodelujem z vrhunskimi športniki, ki želijo trening boksa vključiti v svoj trenažni proces. V moji trenerski ekipi je Teja Bauman, ki je od začetka z nami in je zelo uspešna fizioterapevtka. Teja je tudi gonilna sila in idejni vodja uspešne rekreacije 12 Rund, ki je visoko intenzivna intervalna cardio vadba. Vesel sem, da je z nami Nuša Ivančič, ki je polna novitet v boksu in procesu treninga in končuje fakulteto za šport. S svojo kvaliteto, raznolikostjo in poznavanjem gibanja človeka nas je vse prepričala. Naš aktivni boksar Tomi Lovrenčič je študent fakultete za šport z izjemno karizma in oseba z izkušnjami iz treninga boksa. Zanj lahko rečem, da je moj boksarski produkt, ki je z mano od svojega začetka vse do danes. Rado Pravdič je prekaljeni maček, ki je bil tudi sam boksar in je bogat s športnimi in življenjskimi izkušnjami. Prav tako pa kot trener rad vskoči tudi Aljaž Venko, ki najde čas kljub svoji aktivni boksarski karieri. Rad bi se zahvalil Boštjanu Zupaniču, ki že lep čas deluje kot predsednik kluba in je vedno pripravljen za pomoč. V prihodnje se bomo prvič lotili  boksa za najmlajše in začetnike, da bi se ga lotili od začetka do nadgradnje. V njem so določeni nivoji, ki jih ne moreš preskakovati. Letošnjo jesen bo zato Žare Jovanović, vsestranski športnik, pričel z začetniško vadbo. Na tekmovalnem delu je v klubu še veliko rezerve. Želim pripeljati mednarodno uveljavljenega trenerja, ki bo podal veliko svežih idej. Sam se v tem delu boksa ne vidim. Najbolj blizu mi je še kondicijska priprava, taktika in tehnika. Včasih se zgodi, da pride borec do določenega nivoja in ne ve kako naprej. Tukaj nato vstopim jaz in tukaj vidim svoje poslanstvo. Boksarju poskušam dati zadnji košček mozaika. Vsak se mora zavedati, če v glavi ni razčiščeno, da si želi zmage in je pripravljen garati, zmage zagotovo ne bo. Imam borko in borce, ki so z mano, ki imajo svojo svetlo plat, ki ni vezana samo na šport, vendar na življenje. Sam sem srečo in privilegij, da sem lahko treniral s trenerji kot so Ivan Pučko, Stanislav Milutinović, Slobodan Anđelič, Werner Kirsch in Dirk Dzemski, ki so mi dali širino in potrebno znanje v športu in življenju, ki ga sedaj želim dati tistim, ki si to zaslužijo.

Koliko se še vidite v svojem delovanju na področju amaterskega boksa?

Zavedam se, da je amaterizem osnova za zdrav profesionalizem. Oboje pa je zelo povezano. Ne moreš postati dober profesionalec brez konkretne amaterske kariere, ker potrebuješ izkušnje, katerih ti nihče ne more dati. Sam sem prestopil meje mišljenja in dejanj, poguma in cone udobja. Nikoli nisem iskal sreče, da bom postal svetovni prvak, da nasprotnika ne bo v ring zaradi pomanjkanja boksarjev v kategoriji ali da si bo na treningu zlomil roko. Dokler ne bomo v Sloveniji gledali istega boksa in ga nato prenašali v dvorano, ne bo napredka. Družimo se s slabšimi ali sebi enakimi in ne z boljšimi. V kolikor hočemo napredek, se moramo družiti z boljšimi. Za uspeh v boksu je pomembno, da se družiš z boljšimi od sebe, da lahko dosežemo njih in komaj takrat postanemo dobri tudi sami. Da bomo pa najboljši, pa moramo vztrajati veliko časa. Lahko bomo prvi na vasi, bomo pa žal zadnji v mestu. Dokler ne bomo drzni in dokler ne bomo iskali stika z najboljšimi, ne bo napredka in vidnih rezultatov. Meni je največja blamaža, da ima nekdo 20 ali 30 borb in gre na SP. Pri nas jih ima še manj. Pred odhodom pa izjavi, da mi pa bomo vzeli medaljo in mi bomo šli na kvalifikacije za OI ter da imamo realne šanse. To pomeni, da podcenjuješ šport in to s čim se ukvarjaš. To lahko delajo zavestno ali pa na žalost ne vedo kaj govorijo. Žal je trideset borb v Sloveniji, tri na Hrvaškem in dve v Bosni premalo za naskok na evropski ali svetovni prestol. Tukaj prihaja do trenutka resnice, vse ostalo so iluzije. Boksarka zveza Slovenije je servis vsem klubom, ni pa njihov hlapec. To je velika razlika. Naši klubi se sprašujejo samo, kaj bo zveza naredila za njih. Vedno se je potrebno vprašati, kaj je nekdo naredil za njo in njen napredek. Na zvezo žal prideš samo takrat, ko je potrebno iti na veliko prvenstvo in ko rabiš denar za nastope v tujini. Izogibamo se domačemu tekmovanju, ker se ga sramujemo, vsi pa bi šli na tekmovanje v tujino. Velikokrat se zgodi, da v Sloveniji ne tekmujejo, gredo pa na turnirje v tujino, ker v Sloveniji nimajo motiva in imajo doma le tri ali štiri borbe. Nato si v prijateljskih državah poiščejo borce, ki so jim kos in se nato vrnejo domov kot  slavni zmagovalci. Laika, ki ne spremlja boksa lahko pretentaš. Vsak izmed nas se naj pogleda v ogledalo in si naj odgovori na vprašanje kdaj je uspel in kdaj je pretental samega sebe in tudi vse ostale. Takšni ljudje v mojih očeh nimajo prihodnosti. Vsak tekmovalec, ki doseže rezultat pod slovensko zastavo je za nas uspeh. Vsi smo naši, vsi smo Slovenci. Moti me prepričanje v smislu to je moj boksar, za vse ostale pa me pa ne zanima. Ko bomo vsi veseli za druge, bomo tudi sami začeli zmagovati. V slogi je moč in tega se je potrebno držati tudi v boksu. V vsem pa je potrebno iskati znanje, imeti moramo pogum in potrebno si je tudi priznati, da nečesa še ne vemo ali česa še nismo videli. To je pot in formula do končne zmage. Za vse to pa je potrebno imeti veliko poguma.

Sami ste bili močno vpeti v delovanje Boksarske zveze Slovenije. Kje boste nadaljevali?

Nočem biti Don Kihot in se v BZS vidim samo toliko, kolikor bo zveza potrebovala mojo pomoč v tekmovalnem smislu. Žal je vzdušje zaradi določenih posameznikov v svetu slovenskega boksa negativno. Za dobrobit olimpijskega boksa in boksa nasploh bi si želel, da jemo vsi iz iste sklede. Vsi vemo, da tekmovalci potrebujejo tekmovanja in izkušnje. Sam želim delovati kot nadgradnja in ne kot konkurenca olimpijskemu boksu. Hočem pa seveda sodelovati z BZS in njenimi klubi. Le na tak način bomo postali drug drugemu zadostni in tudi dolgoročno uspešni. Enostavno si želim peljati zavestne in zrele ljudi skozi boksarsko profesionalno kariero in skozi pomemben del njihovega življenja. Manj bom vpleten v aktivnosti v olimpijskem boksu, bom pa na voljo, če bo potrebna kakšna pomoč.